Beseda se je učlovečila

1V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. 2Ta je bila v začetku pri Bogu. 3Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. 4V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. 5In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. 6Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. 7Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. 8Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. 9Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. 10Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. 11V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. 12Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime 13in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. 14In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. 15Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« 16Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. 17Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. 18Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.

Jezus očisti tempelj

13Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem. 14V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. 15In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, 16prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« 17Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva. 18Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker takó delaš?« 19Jezus jim je odgovoril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« 20Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« 21On pa je govoril o templju svojega telesa. 22Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus. 23Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. 24Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal 25in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.

Jezus in Nikodém

1Med farizeji pa je bil človek, ki mu je bilo ime Nikodém; bil je prvak med Judi. 2Ponoči je prišel k Jezusu in mu rekel: »Rabi, vemo, da si prišel od Boga kot učitelj; kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog z njim.« 3Jezus je odgovoril in mu rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« 4Nikodém mu je dejal: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?« 5Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. 6Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. 7Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj. 8Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« 9Nikodém je odgovoril in mu rekel: »Kako se more to zgoditi?« 10Jezus mu je odvrnil: »Ti si učitelj v Izraelu in tega ne veš? 11Resnično, resnično, povem ti: Govorimo o tem, kar vemo, in pričujemo o tem, kar smo videli, toda našega pričevanja ne sprejemate. 12Če ne verjamete, kar sem vam govoril o zemeljskih stvareh, kako boste verjeli, če vam bom govoril o nebeških? 13Nihče ni šel v nebesa, razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sina človekovega. 14In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, 15da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje. 16Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. 17Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. 18Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. 19Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. 20Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. 21Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.«

Jezus in Samarijanka

1Ko je torej Jezus izvedel, da so farizeji slišali, kako pridobiva in krščuje več učencev kot Janez – 2čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci –, 3je zapustil Judejo in spet odšel v Galilejo. 4Moral je iti skozi Samarijo. 5Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. 6Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. 7Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« 8Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. 9Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.) 10Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« 11Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? 12Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« 13Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. 14Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« 15Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« 16Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« 17Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; 18kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« 19Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. 20Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« 21Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. 22Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. 23Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. 24Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« 25Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« 26Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.« 27Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: »Kaj bi rad od nje?« ali »Zakaj govoriš z njo?« 28Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: 29»Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« 30Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. 31Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Rabi, jej!« 32On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« 33Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« 34Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. 35Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev. 36Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. 37V tem je namreč resničen izrek, da ›eden seje, drugi žanje‹. 38Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud.« 39Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« 40Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. 41Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. 42Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.«

Oblast Božjega Sina

19Jezus jim je tedaj odvrnil in jim govoril: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin. 20Kajti Oče ima Sina rad in mu pokaže vse, kar dela sam, in še večja dela od teh mu bo pokazal, tako da se boste čudili. 21Kakor namreč Oče obuja mrtve in jim daje življenje, tako tudi Sin daje življenje, komur hoče. 22Kajti Oče nikogar ne sodi, ampak je dal vso sodbo Sinu, 23da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta. Kdor ne časti Sina, tudi ne časti Očeta, ki ga je poslal. 24Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje. 25Resnično, resnično, povem vam: Pride ura in je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli. 26Kakor ima namreč Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. 27Oblast mu je dal, da sodi, ker je Sin človekov. 28Ne čudite se temu, kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas. 29In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali húdo, v vstajenje obsodbe. 30Jaz sam od sebe ne morem ničesar storiti: kakor slišim, sodim, in moja sodba je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.«

Jezus je kruh življenja

22Naslednji dan je množica, ki je ostala na drugi strani jezera, videla, da je bil tam en sam čoln in da Jezus ni stopil v čoln s svojimi učenci, ampak da so učenci odveslali sami. 23Iz Tiberije so pripluli še drugi čolni v bližino kraja, kjer so po Gospodovi zahvalni molitvi jedli kruh. 24Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. 25Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Rabi, kdaj si se znašel tukaj?« 26Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. 27Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« 28Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« 29Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« 30Rekli so mu: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? 31Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« 32Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. 33Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« 34Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« 35Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. 36Toda rekel sem vam, da ste me celo videli, in vendar ne verujete. 37Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, 38kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. 39Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. 40Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.« 41Judje so tedaj godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« 42in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« 43Jezus je odgovoril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! 44Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. 45Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. 46Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. 47Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. 48Jaz sem kruh življenja. 49Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. 50To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. 51Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« 52Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« 53Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. 54Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. 55Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. 56Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. 57Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. 58To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« 59To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnáumu.

Jezus je luč sveta

12Spet jim je Jezus spregovoril: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.« 13Farizeji so mu tedaj rekli: »Ti pričuješ o sebi. Tvoje pričevanje ni resnično.« 14Jezus je odgovoril in jim rekel: »Tudi če jaz pričujem o sebi, je moje pričevanje resnično, ker vem, od kod sem prišel in kam grem. Vi pa ne veste, od kod prihajam in kam grem. 15Vi sodite po mesu, jaz ne sodim nikogar. 16Če pa sodim jaz, je moja sodba resnična, ker nisem sam, temveč sva jaz in Oče, ki me je poslal. 17Tudi v vaši postavi je zapisano, da je pričevanje dveh ljudi resnično. 18Jaz sem, ki pričujem o sebi, in Oče, ki me je poslal, pričuje o meni.« 19Tedaj so mu govorili: »Kje je tvoj Oče?« Jezus je odgovoril: »Ne poznate ne mene ne mojega Očeta. Če bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta.« 20Te besede je spregovoril pri zakladnici, ko je učil v templju. In nihče ga ni prijel, ker še ni prišla njegova ura.

Jezus ozdravi sleporojenega

1Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. 2Njegovi učenci so ga vprašali: »Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« 3Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela. 4Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. 5Dokler sem na svetu, sem luč sveta.« 6Ko je to izgovoril, je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči 7in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. 8Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« 9Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govoril: »Jaz sem.« 10Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?« 11On pa je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ›Pojdi v Síloo in se umij.‹ Šel sem tja, se umil in spregledal.« 12Rekli so mu: »Kje je tisti?« Dejal jim je: »Ne vem.«

Jezus dobri pastir

7Jezus je znova spregovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata za ovce. 8Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale. 9Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo. 10Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. 11Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. 12Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. 13Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. 14Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, 15kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. 16Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. 17Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. 18Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.« 19Zaradi teh besed je vnovič nastal razdor med Judi. 20Mnogi izmed njih so govorili: »Demona ima in blazni. Zakaj ga poslušate?« 21Drugi pa so govorili: »To niso besede obsedenca. Mar more demon odpreti oči slepim?«

Grki želijo videti Jezusa

20Med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, je bilo tudi nekaj Grkov. 21Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« 22Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. 23Jezus jima je odgovoril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. 24Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. 25Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. 26Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.«

Nova zapoved

31Ko je šel ven, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. 32Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. 33Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. 34Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! 35Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«

Jezus je pot k Očetu

1»Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! 2V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? 3Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. 4In kamor jaz grem, poznate pot.« 5Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« 6Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. 7Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« 8Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« 9Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: ›Pokaži nam Očeta.‹ 10Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela. 11Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. 12Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu. 13Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu. 14Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil.«

Jezus obljubi Svetega Duha

15»Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; 16jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: 17Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. 18Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. 19Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. 20Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. 21Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.« 22Juda (ne Iškarijot) mu je rekel: »Gospod, kaj se je zgodilo, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?« 23Jezus je odgovoril in mu rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. 24Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. 25To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. 26Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. 27Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. 28Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. 29In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. 30Ne bom več veliko govoril z vami, kajti vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič, 31vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče. Vstanite, pojdimo od tod!«

Jezus je resnična vinska trta

1»Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik. 2Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu. 3Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal. 4Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. 5Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. 6Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. 7Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. 8V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci. 9Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! 10Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. 11To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. 12To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. 13Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. 14Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. 15Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. 16Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. 17To vam naročam, da se ljubite med seboj!«

Jezusova velikoduhovniška molitev

1Ko je to izrekel, je povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, 2kajti dal si mu oblast nad vsemi živimi bitji, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. 3Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. 4Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. 5In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. 6Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. 7Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; 8kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter začeli verovati, da si me ti poslal. 9Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; 10in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. 11Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. 12Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. 13Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli moje veselje v sebi dopolnjeno. 14Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. 15Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. 16Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. 17Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. 18Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, 19in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici. 20Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: 21da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. 22In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: 23jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. 24Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. 25Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. 26In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.«

Jezus umre

28Nato je Jezus, ker je vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, rekel: »Žejen sem.« 29Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizop in mu jo podali k ustnicam. 30Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izročil duha. Vojak prebode Jezusovo stran 31Ker je bil dan pripravljanja in zato, da telesa čez soboto ne bi ostala na križu (kajti tisto soboto je bil velik praznik), so Judje prosili Pilata, naj bi jim strli noge in jih sneli. 32Prišli so torej vojaki in strli noge prvemu in drugemu, ki sta bila križana z Jezusom. 33Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, 34ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda. 35Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. 36To se je namreč zgodilo, da se je izpolnilo Pismo: Nobena izmed njegovih kosti se ne bo zlomila. 37In spet drugo Pismo pravi: Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli.

Jezus se prikaže učencem

19Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« 20In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. 21Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« 22In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! 23Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«